POGOVOR S PROF. DR. DANICO PURG

Prof. dr. Danica Purg  je ustanoviteljica in direktorica IEDC, Poslovne šole Bled, med številnimi funkcijami je tudi predsednica mednarodnega združenja za razvoj managementa CEEMAN, ki povezuje prek 220 managerskih šol iz 53 držav. Letos predseduje odboru Združenih narodov za odgovorno poslovno izobraževanje, ki združuje skoraj 500 poslovnih šol in univerz iz 80 držav. Doma je iz Haloz, kamor se pogosto in rada vrača. Z njo smo se pogovarjali o izzivih in priložnostih izobraževanja, tudi na Ptuju.

 Bi lahko rekli, da ste svoje življenje posvetili izobraževanju, tako sebe kot drugih?

Res je. Moje življenje je polno izobraževanja, v preteklosti in sedanjosti sem študentka, predavateljica ali pa organizatorka izobraževanja.

Prihajate iz skromne haloške družine, kako pomembna je bila izobrazba v vaši družini?

Moja družina je bila materialno, ne pa umsko skromna. Starša sta bila inteligentna človeka in sta me po vseh svojih močeh podpirala v vseh mojih ambicijah.

Kakšni so bili vaši cilji, ko ste kot dekle začeli obiskovati gimnazijo v Mariboru?

Moja želja je bila postati profesorica slovenskega ali tujega jezika. Kasneje sem želela postati igralka. Verjamem, da v današnji vlogi uporabljam elemente obojega.

Leta 1986 ste ustanovili poslovno šolo Bled. Kaj vas je k temu spodbudilo?

Na prvem mestu je bil moj interes za odnose med upravo in delavci, nato samoupravljanje in profesionalen pogled na vodenje ljudi in organizacij. Imela sem podporo gospoda Bulca, predsednika Gospodarske zbornice Slovenije in svojega moža, ki je strokovnjak na področju delovanja uprav na Nizozemskem.

Zakaj ste za sedež izbrali Bled oz. na začetku Brdo, zakaj ne na primer Ljubljane?

Na Brdu je že obstajala šola GZS-ja. Kasneje sem se odločila za Bled iz več razlogov. Prvi razlog je bila nedvoumna spodbuda s strani takratnega blejskega župana. Drugi razlog je bil, da je bil IMD, ena od vodilnih poslovnih šol v Evropi in na svetu, lociran v Lozani ob Ženevskem jezeru. Bila sem navdušena nad lepoto tamkajšnjega okolja. Bled pa je še lepši. Moj slogan je »kreativno voditeljstvo v kreativnem okolju«.

Je danes kaj lažje ustanoviti zasebno šolo kot takrat?

Ne vem. Vem le, da si nisem nikoli mislila, da bo tako težko. Povem vam, da prvih nekaj let ni bilo enostavnih – pa ne zaradi materialnih ali političnih razlogov, ampak večinoma zaradi posameznih nasprotnikov.

Kako in zakaj je pomembna decentralizacija izobraževanja?

Ne bi govorila o decentralizaciji, ampak raje o diverzifikaciji. Nimam nobenih težav z javnim izobraževalnim sistemom, če je prostor tudi za zasebne inštitucije, posebej na področju izobraževanja odraslih. Poleg diverzifikacije, mislim, da je pomembno za razvoj različnih talentov, govoriti tudi o kakovosti.

Kako ocenjujete organiziranost visokega šolstva pri nas?

Imam občutek, da je na splošno kakovost visokega izobraževanja zelo dobra. Ne more biti vsaka šola ali institucija center odličnosti, kot je IEDC, posebno, če morate izobraževati študente z omejenimi denarnimi sredstvi.

IEDC je mednarodna šola, se vam zdi, da se naše visokošolske organizacije dovolj povezujejo s tujino?

Verjamem, da naše univerze in šole vedno bolj gradijo trdne odnose s tujimi organizacijami. Proces internacionalizacije v razmišljanju, tako pri profesorjih kot tudi med študenti, je dolgoročen projekt, ki zahteva čas in ima velikokrat omejena denarna sredstva.

Kakšen sloves uživajo naše visoke šole v tujini?

Kot vem, ugled visokih šol v tujini raste z gradnjo odnosov, kot sem že omenila, in tudi s prisotnostjo v evropski izobraževalni infrastrukturi.

Se vam zdi smiselno, da se tudi v manjših krajih, kot je denimo Ptuj, ustanovijo visoke šole? 

Nobena lokacija v principu ni slaba. Ptuj je manjše, a zelo atraktivno mesto in bi bil lahko še atraktivnejši, če bi zgradil prave pogoje za visoko šolo. Kar je potrebno, je ekskluzivna osredotočenost na turizem ali določen kmetijski ali prehranjevalni sektor. Obstajati mora povezava s širšim okoljem. Zelo pomembno pa je, da privabiš k sodelovanju najboljše profesorje.

Veljate za pionirko na področju poslovnega izobraževanja. Imate na tem področju še kakšne neuresničene cilje?

Še vedno smo v procesu rasti. Svojo mednarodnost gradimo s sodelovanji z najboljšimi univerzami in inštitucijami na Kitajskem, v Latinski Ameriki in Afriki. Smo najstarejša in verjetno najbolj mednarodna šola v regiji, ki ima v vsakem magistrskem in doktorskem programu študente iz petnajst do dvajset držav. Delamo na uvedbi programov, ki bodo delno potekali »on-line« in delno v predavalnicah. Širimo sodelovanja z multinacionalkami za izvedbo programov po meri v Beogradu in na Dunaju.

Ne le doma, zavidljiva je tudi vaša kariera in delovanje v tujini. Vas je kdaj imelo, da bi zapustili Slovenijo? Kako to, da ste ostali doma?

Dandanes splošno gledano ni več tako pomembno, od kod deluješ. Moram priznati, da sem v času vojne v Sloveniji in na Balkanu imela pomisleke, če je Slovenija pravo mesto za razvoj poslovne šole. Takrat sem rešila vse težave, s katerimi smo se soočali, in nikoli nisem pozabila, da je bila moja prva misija razviti menedžment in voditeljstvo v Jugoslaviji.

Poleg tega imam zadolžitve v ostalih državah; sem članica nadzornih in svetovalnih svetov  visokih šol in univerz v Evropi, na Kitajskem in v Južni Afriki. In počasi, vedno več ljudi ve, kje je Slovenija in kje je Bled.

Kaj bi svetovali mladim, ki se odločajo za študij, kako naj načrtujejo študijsko in karierno pot? Kdaj in kaj doma, kdaj v tujino?

Moj prvi nasvet je, naj življenja ne jemljejo preveč resno. Ne iščite lahkih načinov za napredovanje. Postavljajte si čim več izzivov. Slovenske srednje šole so zelo dobre, univerze nudijo številne študijske programe. Ustvarite si osnovo v Sloveniji, potem pa razširite svoje poglede in izkušnje z delom v različnih znanstvenih in kulturnih okoljih. In to želim tudi tujcem; da bi prišli v Slovenijo po nova znanja.

Že dolgo živite na Gorenjskem, se še vračate v Haloze, obiščete kdaj Ptuj?

Redno sem v Halozah. Rada sem s svojo družino. Redno se srečujemo na kosilih in preživljamo skupaj dneve in noči na Ptuju, še posebej poleti. Moj mož celo sanja o kozarcu belega pinota na terasi hotela Mitra. Vsako leto se udeležujeva festivalov (Arsana, Dnevi poezije in vina) in obiskujeva galerijo Dušana Fišerja v Tovarni umetnosti, v kateri je v preteklosti delal tudi moj oče.

Tako Kranj kot Ptuj sta napovedala kandidaturo za EPK 2025. Kaj menite, kakšna priložnost je to za manjša mesta?

Obe mesti imata veliko ponuditi, sploh če bosta v kandidaturi vključila svoji zanimivi okolji.

Lena Kreutz